1887 - 1914

V 2. polovici 19. stoletja se je pri Slovencih na Spodnjem Štajerskem vse bolj prebujala narodna zavest. V večjih krajih (Mariboru, Ptuju, Ljutomeru) so ustanavljali narodne čitalnice. Tudi na podeželju je oživelo društveno življenje in tako je v tudi Staršah nastalo prvo društvo. To je bilo gasilsko društvo. Imenovalo se je Požarna bramba. Ustanovljeno je bilo leta 1887. Kakor vsa društva v ptujskem okraju, razen v Središču, je tudi Požarna bramba v Šentjanžu v začetku zaplavala v nemške vode. Za ptujski okraj je bila takrat ustanovljena Okrajna zveza gasilskih društev, ki je bila v rokah ptujskih Nemcev....

Mlado društvo je bilo tudi materialno odvisno od pomoči iz Ptuja in Gradca. Že leta 1887 je avstrijski cesar Franc Jožef na priporočilo deželne vlade v Gradcu iz lastnega premoženja podaril Požarni brambi v Staršah podporo v znesku 80 goldinarjev.

Pri ustanovitvi Požarne brambe so bili pomembni naslednji pionirji požarnega varstva:

• Franc Lešnik iz Starš, ki je postal prvi načelnik ali hauptman. Bil je posestnik in oskrbnik graščine Ebensfeld. Družil se je tudi s ptujskimi Nemci in postal njihov somišljenik in propagandist;
• Davorin Fric je bil namestnik načelnika;
• nadučitelj Anton Hren iz Starš je bil tajnik;
• posestnik Jakob Golob iz Zlatoličja je opravljal finančne posle;
• odborniki so bili: Janez Lešnik iz Starš, Miroslav Maurus iz Starš in Vinko Fras iz Rošnje.

Vzroki za ustanovitev Požarne brambe Starše so bili različni. Večinoma so bili krivi pogosti požari, ki so uničevali lesene, s slamo krite hiše. En sam človek je bil nemočen, z združenimi močmi pa so se lažje upirali ognjenemu viharju, ki je tedaj uničeval cele vasi.

Že 11.8.1888 je Požarna bramba v Staršah dobila brizgalno, ki jo je izdelala tovarna Samassa v Ljubljani. 15. avgusta je bila brizgalna blagoslovljena. Ob tej priložnosti je bila velika slavnost, na kateri so bili prisotni gasilci iz Rač, Frama in Ptuja. Botra je bila hčerka rimskega barona Dunaja, graščaka iz Ebensfelda, Luisa Dunaj.

3. februarja 1889 je Požarna bramba nameravala imeti v gostilni pri Tamparju v Rošnji svojo prvo veselico. Zaradi smrti carjeviča Rudolfa, ki si je sodil sam zaradi neke grofice, pa je bila veselica prepovedana.

Razmere, ki so takrat vladale v društvu, je v letu 1890 opisal dopisnik lista Slovenski gospodar na strani 292 – pozval je narodno zavedne Slovence, da napravijo red v društvu. Za vzgled je postavil slovensko zavedno gasilsko društvo v Središču, ki je pristopilo k Slovenski zvezi gasilskih društev in je uvedlo slovensko poveljevanje.

Leta 1890 je prvi načelnik Franc Lešnik zaradi bolezni odstopil. Na njegovo mesto je bil izvoljen posestnik in gostilničar iz Starš Janez Lešnik, ki je kasneje postal dolgoletni župan šentjanške občine.

Leta 1892 je postal načelnik društva Davorin Fric, namestnik je bil Franc Rešek, tajnik nadučitelj Hren, blagajnik pa Jakob Golob. Tudi v tem obdobju se razmere niso spremenile. Društvo je ostalo pri ptujski zvezi ter na zunaj obdržalo nemški poveljevalni jezik. Večina članstva je bila proti pristopu k slovenski zvezi zaradi materialnih vzrokov. Slovenska gasilska zveza jim namreč ni mogla nuditi toliko materialne podpore kot nemška v Ptuju in Gradcu. Iz istega vzroka so tudi druga društva ostala pri ptujski okrajni zvezi. Nemci so to uporabili za širjenje nemštva v okraju. Prirejali so svoje okrajne dneve in eden izmed takšnih okrajnih dni se je dogajal 17.8.1890 v Staršah na vrtu gostilne Sel.

Ko je društvo prišlo v slovenske roke, je ostalo v Ptujski okrajni zvezi, notranje poslovanje pa je ostalo popolnoma slovensko. Nemški poveljevalni jezik so uporabljali samo ob skupnih nastopih z drugimi društvi. Društvo pa je sicer v domačem krogu delovalo kot slovensko.

1.2.1892 je društvo priredilo zabavni večer s tombolo v Rošnji. Udeležili so se ga zavedni Slovenci, ptujski Nemci pa so to prireditev bojkotirali.

Leta 1984 je društvo, prav tako v Rošnji, uprizorilo igro Svoji k svojim. Glavno vlogo župana Podlipnika je igral načelnik Davorin Fric, njegovo ženo učiteljico Steinekerjevo pa Minka Hren, nadučiteljeva hčerka. Prostori so bili okrašeni s slovenskimi zastavami.

Ko je načelnik Davorin Fric zaradi bolezni in tudi zaradi nasprotovanj ptujskih Nemcev odstopil, je njegovo mesto prevzel Vinko Fras iz Rošnje, ki je bil nemško usmerjen. S tem je gasilsko društvo spet zaplavalo v nemške vode. Tako so Nemci v Staršah ponovno prirejali okrajne dneve, katerih namen je bil širiti nemški jezik med prebivalstvom. Zavedni Slovenci so tem prireditvam nasprotovali.

23.5.1909 so ponovno priredili takšen okrajni gasilni dan pred gostilno Sel. V gostilni pri Lešniku pa so se zbrali domačini ter pod vodstvom domačega kaplana šli na kraj nemškutarske veselice, obkolili mize ter prepovedali vsako izzivanje Slovencev. Nemci so se kmalu poslovili in veselice je bilo konec.

Ob petindvajsetletnici obstoja gasilskega društva so Ptujčani ponovno pripravili svoj okrajni gasilski dan. To priložnost so hoteli izrabiti za svojo propagando.

Na proslavi, ki je bila 15. avgusta 1913, se je zbralo toliko domačih in okoliških Slovencev, da so Nemci raje odšli.

Pri Hajdini pa so nemško usmerjeni Slovenci napadli ptujske Slovence, ki so se vračali, vendar so bili napadalci poraženi. Javno tožilstvo je za to dejanje obtožilo napadenega učitelja Vinka Serono in železniškega uradnika Haladeja, oba iz Ptuja, vendar sta bila pri Okrožnem tožilstvu v Mariboru oproščena. Gasilsko društvo v Staršah pa je odslej imelo mir pred Nemci iz Ptuja.

Istega dne, 15.8.1913, se je društvo vključilo v Slovensko požarno zvezo in uvedlo slovensko poveljevanje. Na proslavi so udeležencem obesili kot spomin prvi spominski trak, v obliki dopisnice pa je bila izdelana fotografija članstva. Oboje je ohranjeno v Pokrajinskem muzeju v Mariboru.

V tem času so se načelniki in poveljniki ter drugi člani odbora pogosto menjavali.

Poleg majhnih sredstev dotacij je društvo zbiralo denar z vsakoletnimi tombolami, veselicami in kulturnimi prireditvami. Ob vsakem večjem sprejemu (obisk škofa pri birmi) ali kakšni drugi svečanosti, so bili gasilci iz Starš, kot člani najstarejšega in dolgo časa edinega društva, vedno prisotni.